Dostopnost
Search
Close this search box.

Heiner Müller

Cement

KLEIST: Cementarna več ne obstaja, a ne razumete,
Čumalov. Rdeča ali bela, Rusija znova je
dežela bréz. Kaj imate proti brezam.
Ta kup kamenja in rje zgrajen
je bil za tisoč let. Minila so.
Glejte vodo, ki priteka s hribov.
Kamne, ki smo iztrgali jih hribom,
zdaj izpira in nosi hribom jih nazaj.

Naslov izvirnika: Zement. Nach Gladkow
Po Gladkovu

Premieri

26. marec 2021

Na spletu

 

13. november 2021

Veliki oder

Trajanje:

100 minut, brez odmora

Režiser

Sebastijan Horvat

Ustvarjalci

Avtorska ekipa

AVTOR PRIREDBE

Milan Ramšak Marković

Drama Igralec: Milan Ramšak Marković | odpri ustvarjalca

PREVAJALKA

Mojca Kranjc

Drama Igralec: Mojca Kranjc | odpri ustvarjalca

DRAMATURG

Milan Ramšak Marković

Drama Igralec: Milan Ramšak Marković | odpri ustvarjalca

SCENOGRAF IN AVTOR VIDEA

Igor Vasiljev

Drama Igralec: Igor Vasiljev | odpri ustvarjalca

KOSTUMOGRAFINJA

Belinda Radulović

Drama Igralec: Belinda Radulović | odpri ustvarjalca

AVTOR GLASBE

Drago Ivanuša

Drama Igralec: Drago Ivanuša | odpri ustvarjalca

OBLIKOVALEC SVETLOBE

Aleksandar Čavlek

Drama Igralec: Aleksandar Čavlek | odpri ustvarjalca

LEKTORICA

Tatjana Stanič

Drama Igralec: Tatjana Stanič | odpri ustvarjalca

ASISTENTKA REŽISERJA

Nina Ramšak Marković

Drama Igralec: Nina Ramšak Marković | odpri ustvarjalca

Igralska zasedba

Marko MandićDrama Igralec: Marko Mandić | odpri igralca

Gleb Čumalov

Vanja PlutDrama Igralec: Vanja Plut | odpri igralca/Saša Pavlin Stošić

Motja

Drago Ivanuša

Herakles 2 ali Hidra (glas)

Cement je ena največjih ljubezenskih zgodb svetovne dramatike. Gleb Čumalov se po nekaj letih državljanske vojne po oktobrski revoluciji vrne domov, kjer se znajde v tovarni cementa, ki kljub visokoletečim revolucionarnim maksimam sameva sama, prazna in nedelujoča. Njegova vrnitev domov je tudi vrnitev k ženi in njunemu otroku. Toda žena mu ne vrača poljubov in objemov. Zaljubljena je drugam: njena ljubezen je zdaj Revolucija, njeno telo in srce sta zapečatena, njun otrok pa zaradi lakote kmalu mrtev. Glebov cilj je od tega trenutka dvojen: prepričati novo oblast, da lahko ljudje/delavci sami ponovno usposobijo tovarno, ki lahko dela in proizvaja še več in bolje kot prej, ter ponovno pridobiti srce svoje žene.
Cement je ljubezensko pismo nekemu trenutku preloma, rezu med obstoječim in radikalno novim, naslikano z brutalno surovo silo in mrakom, ki skozi celotno pisavo neizprosno izpričuje vero, da vse to je in mora biti, ne glede na grozljive izpeljave, in da je naša prihodnost, prihodnost človeštva, točno ta prelom ali pa … je sploh ne bo.
Ves svet je stisnjen v odnos med Odisejem – Glebom Čumalovom, ki se po državljanski vojni kot zmagovalec vrne domov k Penelopi – Daši Čumalovi. Namesto prazne tovarne, kjer iz betonskih zidakov raste trava in se pasejo koze, je dom: hiša, ki se izrisuje kot fatalno tuje, »das Unheimliche«. Namesto množice delavcev, revolucionarjev, aparatčikov, kozakov, izdajalcev, fanatikov, fantastov sta le mož in žena ter prostor med njunima telesoma in besedami. Ves zunanji družbeni konflikt panoramskih razsežnosti se stisne med Gleba in Dašo. Gledamo eksplozijo komunistične revolucije, identitetne in spolne politike, razrednega boja, feminizma, zgodovinskih opolnomočenj in ekonomske emancipacije na prizorišču zakonske spalnice in kuhinje. Kot da se vsi politični boji začnejo na koži in se brutalno zarivajo in preizkušajo odpornost ženskega telesa. Kot da zgodovina 20. stoletja najde svoje pravo prizorišče – prostor sape med usti njega in nje.
Sebastijan Horvat

Iz gledališkega lista

Junake tega romana obdajata smrt in nasilje, vendar se prihodnost odpira pred njimi kot brezno. Skok v to brezno pomeni gotovo smrt – morda samo simbolno (konec tega, kar je dotlej pomenilo človek, delo, moški, ženska, ljubezen …), morda pa tudi biološko. V takih časih senc ni mogoče držati daleč od sebe revolucionarjem zmeraj sedi na rami smrt.
Mi živimo v čisto drugačnih časih. Revolucionarjev ni več in smrt nikomur več ne sedi na rami, pa kljub temu čutimo, da nekaj ni prav. Grožnja realne katastrofe, ki se odpira pred nami, ni zadosti velika, da bi jo bili zmožni v popolnosti dojeti. Vendarle pa nismo prepuščeni samim sebi. Nekdo (ali nekaj) je z nami. Čutite? Ko smo bili otroci, smo si dovolili videti, občutiti ta isti neprijetni občutek, ki mu ne bomo mogli uiti, ko bomo stari in bolni gledali ples svetlobe in senc na steni nad posteljo – slutnjo, da nekaj strašnega, monstruoznega ves čas stoji v mraku in nas opazuje. Civilizacija, ki ji pripadamo, ne pozna načina, kako misliti seksualnost, smrt ali strašljiva brezna svobode, in zato smo se morali naučiti živeti z monstrumi. Ampak s čim se bodo ukvarjali monstrumi, ko nas več ne bo?
Milan Ramšak Marković, Cement in breze (odlomek)

Nagrade

Sebastijan Horvat – Borštnikova nagrada za režijo, FBS

Nataša Barbara GračnerBorštnikova nagrada za igro, tudi za vlogo Daše Čumalove, FBS

Marko MandićBorštnikova nagrada za igro, tudi za vlogo Gleba Čumalova, FBS

Igor Vasiljev – Borštnikova nagrada za scenografijo, FBS

Aleksandar Čavlek – Borštnikova nagrada za oblikovanje svetlobe, FBS

Festivala

2022

57. Festival Borštnikovo srečanje, Maribor (FBS)

Cementfest, Beograjsko dramsko gledališče Beogradsko dramsko pozorište

Iz medijev

rtvslo.si, 15. september 2022, Nina Zagoričnik

Cementfest, festival treh gledaliških uprizoritev

Delo, 15. september 2022, Nina Gostiša

Utopije ni več, danes živimo v distopiji

Prikaži vseSkrij
Zapri